Voda, poglejmo.

Grofova voda je energijsko močnejša od tiste v Lurdu

Sprehod z Jožetom Munihom, strojnim inženirjem in radiestezistom iz Tolmina, začnemo v lokalu sredi mesta, ob kavi in - kozarcu vode. Tiste iz pipe. “Ta voda je klorirana, mikroorganizmov, ki jih telo nujno potrebuje, v njej ni. Prav tako ne energije. Navlaži telo, drugega nič,” razloži Munih. Dan, poln doživetij, pa končamo pri izviru Grofove vode v grapi potoka Sopotnica, ki ima po Munihovih meritvah dva milijona enot po Bovisu in je enkrat močnejša od vodnega izvira v znamenitem romarskem središču Lurd v Franciji.

Izvir Grofove vode, domnevno energijsko najmočnejše na svetu, je v gozdu skoraj neopazen
Foto: NEVA VOLARIČ

Da danes vemo, kako bogata je Tolminska z vodnimi izviri, med katerimi je veliko zdravilnih oz. energijsko močnih, se moramo zahvaliti prav ing. Jožetu Munihu.

Z radiestezijo se je začel ukvarjati pred več kot 30 leti. Najprej je doma postavil postelje na dobra mesta, da so bolje spali, pred 20 leti pa je s pomočjo radiestezijskega nihala izmeril energijo v prvem izviru. Do danes je obiskal prek tisoč izvirov.

“Ko sem začel govoriti o izvirih, so ljudje postali bolj pozorni nanje. Marsikdo me je opozoril, kje so, dobival sem vse več informacij,” pripoveduje Munih, ki je raziskal celotno področje občin Kanal, Tolmin, Kobarid, Bovec in Cerkno. Tudi s pomočjo učencev osnovnih šol, ki so pri starih ljudeh poizvedovali, kje so zanimivi izviri, Munih pa jih je potem radiestezijsko pregledal.

“Ponekod so ljudje za vodo rekli, da je dobra, samo zato, ker je bila mrzla, drugje je voda imela tudi energijski zapis. To je zdaj vse opisano in zbrano,” je zadovoljen Munih, ki je izdal brošuro Zdravilni vodni izviri in knjigo Geomantija v trikotniku, v kateri med drugim opisuje, na kakšnih mestih so včasih postavljali svetišča. Napisal je tudi knjigo Energija ujeta v kristalu soli.

Vrnimo se h kozarcu vode iz pipe, ki me je po kratkem uvodnem pogovoru z Munihom vse manj privlačil. “Če bi mi pred 20 leti kdo rekel, da bomo danes prodali toliko vode v plastenkah, bi si mislil, da je malo čez les. Vemo, da klor ni dober, in kaj nam potem ostane drugega, kot da posežemo po plastenkah. Nihče pa nam ne pove, da so tudi plastenke znotraj premazane s posebno snovjo, da se voda ne bi navzela vonja po plastiki. Ta premaz je škodljiv,” razlaga Munih.

Veliko bolje se je torej odpraviti po živo vodo v naravo. “Izvirska voda ima v sebi vse potrebne mikroorganizme in tudi energijo, s pomočjo katere laže premagujemo stres in bolezni. Preprosto, bolje se počutimo. Kar nam da narava, tega sami ne znamo narediti. Naprodaj so sicer določeni pripomočki, s katerimi naj bi voda postala 'dobra', ampak to ni to,” je prepričan Munih.

Vodnjak v Beriju

Jože Munih z nihalom preverja kvaliteto vodnega izvira v Beriju
Foto: NEVA VOLARIČ

Odpravimo se na teren, najprej do vodnjaka v Beriju nad Ušnikom, kjer so italijanski vojaki iz mesta Como v prvi svetovni vojni uredili betonsko zajetje. Imena vojakov so vpisana na hrbtni strani vodnega rezervoarja, kar je posebnost, saj so po navadi na vodnjak zapisali le ime enote, ki ga je zgradila.

Rezervoar z grbom na prednji strani je skoraj zasut, zato tudi Munih potrebuje nekaj časa, da ga najde. Tudi korita se skoraj ne vidi več. “Treba bi bilo raziskati, kdo so bili ti vojaki, ki so tukaj gradili. Gotovo kje v Italiji obstajajo dokumenti o tem,” razmišlja Munih.

Levo roko pomoči v izvir, v desno prime nihalo. Na ta način preveri kvaliteto vode. “Če mi nihalo pokaže belo barvo, vem, da je voda energijsko idealna. Nima škodljivih primesi in je dobra za pitje. Potem preverim še vibracije in ugotovim, na katere energijske centre oz. čakre v telesu voda najbolj deluje.”

Izvir v Beriju je ugoden za drugo in tretjo čakro, ugotovi Munih, kar pomeni, da je voda dobra za prebavo. Energije pa ima okrog 300.000 enot po Bovisu, kar ga uvršča med dobre izvire.

Za dobre izvire so značilni čistost vode, vsebnost energije prek 200.000 enot po Bovisu (povprečna energija človeka je 7000 enot), enaka temperatura vode čez celo leto (od 8 do 10 stopinj Celzija), enak pretok ne glede na vremenske razmere ter čisto in svetlo kamenje, prek katerega teče voda. “Poskusite to vodo. Kasneje boste opazili, da se izviri razlikujejo tudi po okusu,” me povabi Munih.

Vodnjak v Beriju je eden od mnogih zajetij, ki so jih na soški fronti za oskrbo številnih vojakov uredile gradbene enote italijanske in avstrijske vojske. V ta namen so uredili zajetja večine vseh dobrih izvirov na Tolminskem. “Za Avstrijce vem, da so vodne vire iskali tudi s pomočjo radiestezistov,” pravi Munih. “Znali so prepoznati dobro vodo, pa tudi domačine so imeli za vodnike. Stari ljudje so vedeli, kje so dobri izviri. Vedeli pa so tudi, kateri izviri niso dobri. Rekli so, da postaneš zaspan, če piješ tako vodo. Ko sem preverjal te slabe izvire, sem ugotovil, da je tam veliko radona, ki je škodljiv.”

Munihovi radiestezijski izsledki so se vedno ujemali z ljudskim izročilom. Na začetku je tudi pri svojih kolegih preverjal, če je prav izmeril, kasneje pa se je njegov občutek vse bolj izostril. “Človeško telo je velik instrument. Če to pretvoriš v gibanje nihala, se da odčitati tudi kvaliteto vode,” razlaga sogovornik.

Voda ima spomin

Masiv Alp je en sam velik rezervoar vode. Ta na svoji poti od dežne kaplje do izvira od kamnin prejme poleg mineralov tudi energijske informacije, ki jih prinese s seboj na površje.

Voda ima namreč neverjetno sposobnost spomina, trdi Munih. To so dokazali tudi znanstveniki, na primer Japonec Masaru Emoto. In če voda teče skozi energijsko bogato zemljišče, se navzame dobrih vibracij. “Kemijska analiza pa ne pokaže razlik,” priznava Munuh. “Bili so primeri, ko je voda spremenila PH-vrednost, če so ji dovajali dobro energijo.”

Pri tej “dobri energiji” pa očitno prednjači prav Posočje, kjer je daleč največ energijsko bogatih vodnih izvirov pri nas. Munih je radiestezijsko pregledal več izvirov v Sloveniji in po svetu, ki jih častijo kot zdravilne, in nad večino ni bil navdušen. “Jaz jih ne bi uvrstil med dobre vode. Tukaj je teren drugačen,” pravi.

Kopalnica za vojake

Vodna zajetja Zdenci ob cesti proti mejnemu prehodu Solarje so prave terme v malem
Foto: NEVA VOLARIČ

Ob cesti med Vogrniki in Solarji se ustavimo ob kamnitem zidanem zajetju z napisom 123. comp. zapp. (compania zappatori - specializirana vojaška enota za izkopavanje jarkov, gradnjo predorov in utrdb).

Tudi voda na tem izviru je energijsko močna, vendar skozi vodnjak ne priteče. Treba bi bilo urediti zajetje in rezervoar. “Vedno se zatakne pri denarju,” potarna Munih. “Ne znamo še tega ceniti, tržiti.” Kljub temu so vodni viri, ki jih je raziskal Munih, navedeni v številnih zloženkah in zemljevidih za turiste, tako da jih ti lahko najdejo.

Nekoliko bolj urejeni, čeprav tudi na pol v ruševinah, so Zdenci, vodna zajetja ob novi asfaltirani cesti, ki iz vasi Volče pelje proti bivšemu mejnemu prehodu Solarje.

Tam so si italijanski vojaki leta 1915 uredili pravo pravcato kopalnico na prostem, kaj kopalnico, skorajda terme. Iz več izvirov pa so prek vodovoda oskrbovali tudi prve frontne linije v Volčah in topniške enote, ki so bile razporejene vzdolž grebena nad Kamnico.

Nekateri izviri na Zdencih energijsko niso zanimivi, za enega pa ljudsko izročilo pravi, da je dober za ledvice, srce, kri in oči. “Po energiji spada v sam vrh voda na Tolminskem,” ljudski glas potrdi Munih. “Okrog 300.000 enot po Bovisu ima in deluje na vse čakre. Bakteriološke analize so pokazala, da je voda tudi dovolj čista za pitje.”

Voda pri sv. Luciji za dober vid

Gospa, ki redno hodi po vodo k sv. Luciji, zaščitnici vida, pravi, da pri okulistu nima težav
Foto: NEVA VOLARIČ

Izvir pri Modreju zraven Mosta na Soči je del vodno-energijske poti, ki jo je Munih začrtal okoli jezera. Drugo točko te poti, kjer je v vodnjak speljana voda iz izvira, ki ga domačini imenujejo Podgrmovka, je poimenoval “oko”. Poleg nje je kapelica sv. Lucije, zavetnice vida in mučenke, ki si je iztaknila oči, ker se ni želela poročiti s poganskim plemičem.

Bližina kapelice in vodnega vira dokazuje, da so ljudje poznali močne energijske točke v naravi. Tudi Munih je ugotovil, da ima voda, ki teče iz spodnje pipe vodnjaka, močan energijski naboj s poudarjenim delovanjem na področje oči, kar se torej sklada z izročilom sv. Lucije.

Na bližnjo zemeljsko energijska točko med kapelico in vodnjakom je Munih postavil kamen iz Nadiže, tudi energijsko močne reke, na katerem so fosili srčastih školjk. S tem je točko ojačal na 200 milijonov enot po Bovisu. Zdravilna voda pa ima od 200.000 do 300.000 enot.

Dicova voda in babje sitnosti

Izvir Dicove vode v Klavžah je eden bolj znanih in tudi dobro označenih
Foto: NEVA VOLARIČ

Eden bolj znanih in tudi dobro označenih izvirov je Dicova voda v Klavžah. Po nekaterih podatkih naj bi pritekla iz globine 700 metrov. Čeprav je v bližnji strugi le malo vode, izvir nikoli ne presahne.

Portal okoli izvira v obliki kamnitega oboka so zgradili avstrijski vojaki. Območje je bilo v času prve svetovne vojne del zaledja soške fronte, na katerem so bile nameščene oskrbovalne enote. H kompoziciji vodnjaka je spadala tudi moška glava, postavljena prav ob izviru, ki pa je danes ni več. Odtod tudi ime Dicova voda, ki ji je Munih nameril 300.000 enot po Bovisu in deluje na vse čakre.

“Ne, to ni moška voda,” se smeji Munih. “Je pa malce naprej izvir, ki pomaga pri babjih sitnostih.”

Brest varuje grofov izvir

Izvir Grofove vode, domnevno energijsko najmočnejše na svetu, je v gozdu skoraj neopazen
Foto: NEVA VOLARIČ

Najboljše smo prihranili za konec in se po nekajurnemu potepanju po Tolminskem odpravili še do Grofove vode. Z džipom - z navadnim avtomobilom dostop skoraj ni mogoč - smo se zapeljali skozi vas Dolje in po makadamski cesti prispeli do kažipota, od koder smo potrebovali še nekaj minut hoje skozi gozd. Dostop do izvira je mogoč tudi peš iz vasi Gabrje.

Sredi spokojnega gozda na Tolminskem smo torej priča neodkriti svetovni znamenitosti, vsaj kar se množičnega turizma tiče. Ljudsko izročilo pravi, da so to vodo v lesenih posodah, t. i. lempah, nosili tolminskemu grofu na grad na Kozlovem robu. Verjel je, da bo, če bo pil to vodo, ostal večno mlad. Da gre za posebno vodo, priča tudi gorski brest, katerega korenine napaja izvir. Enkrat debelejši je kot drugi bresti okrog njega, čeprav so vsi enako stari. “Tudi energijsko je ta brest nekaj posebnega. Je nekakšen varuh izvira,” pravi Munih in me spodbudi, da objamem drevo. “Poskusite še vodo, boste videli, kako se boste počutili. Ljudje, ki pijejo Grofovo vodo, se ponavadi precej bolje počutijo. Da bi kateri rekel, da prav nič ne občuti, tega nisem zasledil. Nikoli nisem dobil slabih povratnih informacij.”

Za energijsko tako bogato vodo - z dvema milijonoma enot po Bovisu - je izvir sredi gozda skorajda neugleden, čeprav betoniran. Še posebej, če pomislimo na milijone ljudi, ki obiskujejo eno največjih romarskih središč v Lurdu, kjer pa ima voda, ki velja za zdravilno, po Munihovih meritvah natanko pol manj, milijon enot po Bovisu.

Močnejše od Grofove vode Munih ne pozna, tudi v svetu ne. “Izvir je kar obiskan, čeprav ne tako množično. Skoraj vedno, ko pridem sem, koga srečam. Ljudje si natočijo vodo in jo odnesejo domov. Vodo je najbolje zajeti v stekleno ali lončeno posodo in jo doma hraniti v hladnem in temnem prostoru. Tako ohrani kvaliteto tudi do štirinajst dni,” pravi Munih in doda. “Je že prav, da je izvir skrit. Kakšne hude gneče si tu res ne bi želel. Tisti, ki mu je namenjeno, ga bo že našel.”

Alja Tasi 

Šolski ekovrt in Škrat Vodo

S prijatelji Škrat Vodo ugotavljam, da so šolski ekovrtovi zelo pomemben sodoben učni in vzgojni pripomoček.

Otrokom omogočajo neposreden stik z naravo, na lastne oči spremljajo rast in razvoj rastlin (in živali). Skrb zanje postane vsakdanja dragocena izkušnja. Rastline nam izkazujejo hvaležnost in ljubezen.  Za dobro rast prav vsi potrebujemo dobro vodo!
To vem tudi Škrat Vodo, ki podpiram šolske ekovrtove in vam sporočam:

Brez vode ni življenja.